Mrakobnost nedeljskega popoldneva.
Krik notranjega nemira
pričakuje mehkobo miru, tolažbo tišine...
Počasi jesti, počasi hoditi
zadihati zrak
poslušati šepetanje dreves
v popoldanski svetlobi...

Koliko sonc si prižgal,
koliko semen posejal.
Zrasla sem opečnato rdeča
z zelenimi odtenki.
Nisem več parazit rutine,
ki razjeda možgane
in lupi dolgočasje.

Konglomerati podoživetih sanj
obrazi smolnate tišine
kozarci samote v nočeh,
ki jim ne sledi jutro.
Grenki kamni spominov se zatikajo
v neizrečenih besedah.

Ni bil priseben.
Srebrni duhovi večera so mu
s tankimi slamicami izpili možgane.

Zakaj praskate z nohti po moji lobanji? 

Dlje, ko si,
večkrat se spogledata,
ko ti nenapovedana jemlje najdražje
in te pusti samega.
Brez milosti,
čisto počasi
te ropa
in ti odšteva dni.