Ugasni že luč,
moje telo od vročine žari,
naj ono prostor razsvetli.

Ni naključje,
da sonce dahne vame,
ravno, ko ji oblak grozi z dežjem.

Ni naključje,
da morje teče k meni,
ravno, ko z zahoda pošiljajo vihar.

Čutim razpadajoče delce živosrebrnega vetra... Konice belih igel me prebadajo, medtem, ko iščem tvojo točko v praznini. Pozabila sem preteklost, da bi se prebudila v novo jutro. In zgodilo se je... Vse je tako

Bel list na mojih črnih vejah si. Tvoje misli rišejo preteklost. Del sebe si pustil med stenami njenih ozkih hodnikov. V njej živiš. Sedanjosti si izbrisal stopnice, po katerih bi stopal nebu naproti.

v večernem hladu
odprto oko zre v nebo
išče dišečih metuljev
v bledolični luni
ki seva sanje pojočih ljudi
ovitih v nežno odejo
rožnato tkanih misli

Zaprem oči in se zazrem vase.
Vse kote moje notranjosti
osvetlim s sojem mojih oči.

Toliko smeti!
Toliko nepotrebnih stvari!
Koliko balasta!