Zrem v jutro pomladno,
deževno je, vse mokro,
siva koprena dviga se iznad obzorja,
pa vendar -
prinaša mi vonj po življenju,
željo po jutri, me dviga v nebo. 

poljub
poljub na tvojem vratu
poljub
poljub povsod
poljub, ki topi telo
poljub, ki ga še čutim
tukaj, točno tukaj
vidiš?
... ja .... tu...

mi daš še enega?

Na robu vsegá, kar je sveto v tem svetu,
glasovi preteklosti izgubljeni v vetru,
grozljivi občutek iluzije svobode,
gnijoče spoznanje lastne zablode,

Praviš, da me ljubiš.
Morda. So vse laži?
Trdiš, da ne pozabiš.
Le kam so drugi šli?

Izkoriščanje in prilizovanje.
Kot kralj, ki umrl na prestolu
je že davno. Kot spoznanje,
izgubljeno na pomolu
išče ga že mnogo let.
A on naredil bi vse,
ubijal bi, na žeblje šel sedet.

Poslušam dež; ga čutim skozi žarke Sonca.
V notranjosti me žge. Žerjavica je brez nadzora.
Pesem. Pismo pišem. Stavek nima konca.
Pika. Oko sreča smrt. Uprem se brez napora.