Svet,
kipi,
pod oblaki škrlatno rdečih gozdov

in v uri vsaki,
preraja se znova,
znova ves nov

počasi si me pobožal po glavi
pogledal si mi v oči
videl si me. mene!
strah me je bilo
da bi te izgubila...

Kdo si žalost,
ki tičiš
trmasto v globini,

kaj si žalost,
ki ne greš
z grenkimi spomini? ...

Všeč so mi vsakdanje reči,
kot je  počasen korak, ko se jutro zbudi,
kot so ljudje, ki jih srečam ob poti,
kot tisti skuštran ...

Ko izrekel si besede nežne "ljubim te",
so moje ustnice vzdrhtele,
kot violine struna se napele,
iz njih globine zvok čaro...

Sonce je že visoko na nebu,
a zdi se, kot da je jutro.
Bila je oseba, polna srca,
v blisku trenutka - večnost.

Litoželezna bogomolka
v oranžni obleki
brez kravate
se masti s pločevino.
Kri se je že strdila.

Čutim.
Dotik sonca
čutim.
Lahen vetrc
čutim.

Ko pajek ponoči mrežo splete
potuhnjen-negiben na njej visi
čaka na žrtev, ji živost izpije
da lažje in lepše dalj...