Tam smo doma.
Tam smo lahko popolnoma to, kar smo v resnici.

Bivamo med potoki glasbe, smeha in svetlobe.
Zajemamo luč in v svojem bogastvu nam polzi med prsti.

Lahkotno, igrivo,živahno,
prepuščava se užitkom samote,
poslušava petje ptice,
po drevesih se lovijo veverice.

Ušel sem v tihi skriti kot sobe
In se zavil v mehko toplo odejo
Gosto gmoto
Samega sebe
Da bi ne stokala moja beseda
Da bi utihnil krik pogleda
Da bi zbežala misel drugam

Kot pajek mrežo svojo stke
ti stkeš nevidne niti.

Kot vetra sapica, ki listju šepeta
šepetaš mi nežno na uho.

Kot sonca žarek
ogreješ moje lice.

Prerokovano mi je bilo,
da norosti ne uidem med decembrom,
februarjem. Čakam, da sinici
kri zapoje skozi režo jutra,
skozi jutra megle,svinca.

Izpljunil bom gravitacijo,
se obesil na sonce
in zgorel kot zvezda,
ki se ugaša miljone
svetlobnih let.