V sunku vetra mrtva svoboda
zaplapola v obstoječo srd
odpihnjene strehe ljubega doma
prepuščene slučajnostnim silam.

Na cesti ubito, razkrajajoče meso,
v kanalu peneča, še vroča kri.

sedem
575
utrinki
radi bi bili eno.

strašilo gotskega polja
pomlad stopila celofanske lase

plešast starec si
čas da obesiš jetra na verandi
strpaš spomine v hladilnik

Črna knjiga je v meni
Črna knjiga s črnimi črkami,
rdeče črte in slane solze
in zgodbice o kurbah
in o deklici z drobtinami v dlaneh,
mehkimi drobtinami izgubljenih src.
in pesem o volkulji. Veliki črni volkulji,
ki z mlekom poji noč.

Mirno kot kaplje v dežju
nam polzijo dnevi po koži
in na licih puščajo
sledove preteklih pomladi

Drobci izgubljenih iluzij
zarišejo svoje spomine
v hrepeneče srce

Kriza identitete požira
mojo idilično predstavo
o življenju na tem svetu.

Jutri je včeraj,
dan je šel v maloro,
mi pa še vedno rijemo
z glavo skozi beton.