Pod staro železnico
je mrtev pes.

Nihče ne ve, kako dolgo že leži
tam.

(Krik mi
zbudi
vijolice)

Na njegovih kislih beločnicah
cveti rosa
iz njegovih raztrganih
jeter
sili dan.

Pod staro železnico
je mrtev pes.

tvoji prsti so
notno črtovje mojim stokom
ljubiš drugače
ljubko in ritimično
si jemlješ moje kodre
nežno neučakan
mi polniš pljuča
s toploto jutra

Mrak je
in žge me v porah
trpko tih večer.

Podaril si njeno ljubezen
klatežu v Račjem dvoru.

Zdaj si zarjavel znak ob gozdni poti
in vestalke ti nosijo krvava srca
zavita v umazano bel papir
z blatnimi madeži na robovih.

Brezvestno si spustil daritev pred svetišče,
dragi torzo,
s paro, ki vztrajno rjove v daljave,
je Odšel.

lej me lepa sem in čista
ko obredno zaklana krava
kraljica tvojega srca
skrivnost puščavskega pogorja
gledam te očarljivo ko otožna kamela