Ne zamerim ti
ker druga bila je tvoj ležalnik
Le misel
me potiska v obup
da znala je pobarvati
prazno pobarvanko
in zavila rumenjak
tvojega nasmeha v lupino

Samotna meditacija v temi
mi le še ostane po preteklih momentih.
Kot kamen sem, ki obmiruje po plazu.
Seznam nasprotji mi pleše pred očmi;
trdno zaupanje v pravo odločitev,
ki pest mu kaže ponovna zmota.

Sanjajmo zdaj raztresene sanje žita spomladi.

Risal je stolpe, videl drevesa.
Himere so pele pesmi spremembe.
Tiho, eden za drugim so padali z minaretov.

Zbudila se boš z mačkom stopljena v rozeti,
v družbi občudovanih zveri preteklih obdobij. 

Mehki mraz boža ostanke
mahovnatih tal,
ki sva jih utrgala včeraj

na horizontu se svita
žametna luč

2029
Paralelne sence izgubljenih duš
se prepletajo med ulicami,
ki niso več naseljene...vse se je
izgubilo ob spominjanju.

Prečkaj polje počasi ranjeni otrok.

Tvoje noge so raztrgale steklo,
ko je obleka drsela ob steni in zrcala
so vlekla črte po zmrznjeni zemlji.