Nemo čutim brenčajoče dotike neznanih občutij,
vrtim se po sledeh zrcalnih postav
pozabljenih podob nekje v posutih rovih zavesti.

Mi je poznana in že jo čutim,
mojemu srcu odnesla je sen,
zlato je v njenih laseh,
še sonce ne sije lepše od nje.

Ob pečine tvoje podobe
zbadam svojo dlan,
drobim celoto,
krvavim dan.

Lučka še sveti skoz
majhno se okno-
lučka! A to je le sen.
Letos tam lučka več nebo gorela,
to si le s težka povem.

Rad bi jokal, pa ne morem,
Da mi dušo izperejo solze,
Solze bele biserne,
V meni vedno huje je. 

Strah v meni j...

V misli drugega
me zakoliči.
To cvetje,
ki več ne diši,
kot dvojnost,
blaznost,
prestrašenost.

Praviš, da pišem lepe pesmi.
Pravim, da so tvoje besede lepše.
Tvoja čustva,
iskrena
čista
surova
orga...

Sem kot kamen.
Mrtvo potapljanje v globino močvirja...
Borim se z vsemi vejami,
tlačijo me, me zavezujejo...
Imeti rad temin...