Rad metulj bi bil,
ki bi krhkih kril poletel
do sonca in nazaj,
ter sedel na tvojo dlan.

Tema neprespane noči
 mraz
ki se zažira mu v kosti
solze neizjokane
zalivajo
 staro trpeče srce...

Rada bi se dotikala tvojega oklepa
Rada bi sanjala po površini tvoje kože

"Lepi časi" končani.
"Lepi dnevi" posrani.
Upanje ostaja.
Mogoče pa se obljube izpolnijo same od sebe. ...

V navalu sladkobe sem se vate zaljubila, čustva na pladenj položila, tebi ga servirala, ni všeč ti moja specialiteta, manjka popra in vegeta.

Kako strašná
lepota je človeka.
Na prvo žogico
bi skorajda ga vzljubil.

Skozi moje oči smeš leteti.
Se spuščati v srce, drhteti.
V plamenih zreti dušo sebe,
pod popkom oranžno žvrgole...

Nekaj je na tem.
Kaj, sam ne vem.
A včasih luna nosi,
ščip čudno sveti
ves rumen,
ko bosa greš po rosi.

Kot maska moj obraz
gledam iščem pa ne vidim
in ti? si že slišal zame?
držiš se v zavetju ...

Objemi me in me občuti,
prevzami me s seboj.
Reci: tukaj sem,
ne govori,
popelji me v noč.