Soba,polna razbitih kozarcev.
Soba,zakajena in brez oken.
Brez vrat in brez luči,
brez ust in brez oči.

Agrume tlečih izlivov lepote arijske,
Nova era rdečih ordalov noči
Pozno opazi ljubezni Polne obraze
trpečih Vidcev lastne ...

Nebo joče z menoj,
ko stopam po teh poteh,
ki sva jih skupaj prehodila
in se ob toplem večeru ljubila….
Vem, ti si pozab...

Nitka življenja zdi se prekratka.
Nebo mojega pa ni brez oblačka...
Nitka.
Prekratka...
se trga in zvija,
okol...

Trpek je bil že prvi požirek,
življenje,
zabredel sem v vodo kot ponirek,
življenje,
ti ni več mar zame kaj,
...

ljudje pozabljajo.
jaz ne pozabim.
zažrem se v kos življenja s kremplji,
zarastem svoje korenine,
pijem žile pretekl...

Že tisočletja prebiva tam daleč stran, kjer je noč dan
in opazuje svet premnogih obrazov, praznih izrazov.
V ti&scar...

Slepo je verjela vse...
Ni vedela tega,
da on ji le igra.
Bila mu je pač nekdo,
ki objame ga lahko,

Od Snežnika do Triglava
poje naj se moja pesem domača
in kamorkoli me pelje srce,
oko se vrača nazaj v svoj dom...