V neskončni rádosti stoletnih src
sva gledala, kako umira,
ljubezen, ki bila je sveta,
spočeta iz neskončnosti nemira...

Polij mi pot,
ki brez ovinkov me bo vodila do cilja.

Pobarvaj stezo,
ki bodrila moje misli bo, da se ne bom obrnila.

Grožnja smrti vrti moj mali svet,
v temo odet, od mesenih pasti zadet...
Čemu ves ta med z vsemi kranceljni vred?

spočeto dete sanjam te.
Z dotikom misli
božam še neoblikovane ročice, nožice.
Misel nate
čarobn...

Yo kolk ne svetu je trplenja
Sama razna obolenja.
Najbolj nastradajo tisti ki že trpijo, Beri dalje...