Gledal njene sem obline
skrit pred svetom in očmi,
njenih vek, ki so mižale,
mislil sem, zdaj sanja, spi.

Ko bi moje kdaj sanjala
moje želje v javi,
ko bi njo prešel občutek,
tisti moj nevsakdanji.

Niti  ve niti bo znala
kako močno nekdo trpi,
me nikdar ne bo spoznala,
za njo neviden sem kot ti.

Brez besed je takšna
oguljena fraza
ki se je ne grem več,
pa vendar me prisiliš,
da mi kar naprej roji po glavi.

Brez besed
sem srkala vase tvojo
zanimivo neurejenost,
tako drugačno in nepričakovano,
brez besed si se smehljal
mojemu neprikritemu občudovanju,
brez besed
odideš iz mojega življenja
in brez besed se vanj
vrneš vedno znova in naprej
se greva igro »brez besed«.

Čudež se zgodi, če človek kaj čudežnega dobi. Celotno življenje s čudeži živimo poleti,spomladi,jeseni in celo zimo. Čudež se je že vsakemu zgodil, recimo, da je nepričakovan denar dobil. Čudež je tudi, v našem telesu kot listje na drevesu. Da se čudež zgodi, lahko dolgo traja, recimo Januarja izgine, pojavi se pa Maja. Vendar,ko je potrebno,je čudež med nami vedno.

dinamično upiranje najinih teles
upiranje proti razhodu
prepiri iz tlečega trenja
užitki v podiranju tabujev
nežnost razvija brisanje slabosti

to je dom najine usode
končno zavidljiv

tipaš sunek največje resnice?
tipaš telepatsko vihravost dveh src
ki se spajata v eno?

Na tem svetu sem čisto sama.
Sama v svoji koži,
Sama v svojih mislih,
Sama.
Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo sem sama.
Zvečer, ko potonem v sanje sem sama.
Podnevi sledim svojim ciljem, sama.
In tako moje želje, moji načrti, moje sanje,
Odražajo mene samo.
Na tem svetu sem čisto sama,
Sama v družbi nešteto ljudi.

Ker ne bom še pridna,
bodo deževni oblaki goreli zame,
bo noč črna z vedrom isker osvetljena,
bo obleka premajhna brezskrbno zanemarjena,
bodo pravila moja obveljala zdaj in vsak dan,
se bom šumeče zavila v plast peska, prsti,
bom tulila in vpila, ker hočem vse zdaj,
se bom umikala, pretila, gospodovala,
osvajala, se dobrikala, ljubila,
pa vendar se iskreno trudila
ostati v svoji koži
sama.

Vonj po crkovini se širi v zraku in
zažira v tapete,
nekoč živih barv,
danes sive in preperele,
da se od njih ločijo fini delci,
ki se mi lepijo na kožo,
nekoč rožnato,
danes bledo in umazano od
lastnih izločkov,
ki se že dolgo kopičijo
nekje na moji levi strani,
desno od stola,
nasproti nočne omarice,
na kateri je še vedno tvoja slika,
nekoč živih barv,
a danes...

Zagledal svet sem iz drugega obzorja
ki ni videl morij, gor, neba, poti
le brezkrajna misel in spomini,
ostali so kot sen, ki te zbudi.

A ta resnica je enaka smrti,
še več, v njej ostaneš živ brez vseh skrbi,
le ena misel čustev te preplavlja,
da ločen si od zemeljske polti.

Prehod je miren in brezčuten
ki premnoge trga in boli,
saj so na tej poslednji poti
bili povsem še nepripravljeni.

Sonce je rumeno,
trava je zelena
in ljudje so dobri.

Imam žensko, oh da.
Blago me tolerira.
Verjetno bova kmalu seksala.

To je pozitivno.
To je ne-negativno.
V hladilniku imam še nekaj fižolove juhe (da, pri štiriindvajsetih živim doma).

Kot pes na pikniku vegetarjanskem
sem bil - ves tih in mrk, lačen, lačen
ljubezni, vse mi je bilo odveč, razen
tebe, tebe sem si želel kakor kranjsko

klobaso tisti pes, ponavljam: njemu
enak sem bil; srček mi je krulil,
kaj vse bi dal za en ljubezenski ugriz, tulil
sem v samem sebi proti nebu,

na luno in zvezde, na celo vesolje,
ves prazen v sebi nisem prenesel
vse te praznine, ki orje in orje