Včasih gre lajf tko mim,
da še delčka ne ujameš.
da najbolš da ne mislš na to,
ampk si samo svoj delčk vzameš.

Kaj naj napišem?
Kaj naj rečem?

Moje srce je praznina.
Oči so priprte s polkni,
v meni je črna tišina.

Misli moje, vreča nabasanih
dogodkov od prej in zdaj,
podijo se čez moje ceste,
ne da bi se ozrle kaj...
Delajo tiste znane geste,
in drvijo naprej nazaj...

Včasih ti je tako zavito vse,
da ne znaš poiskati odgovora na tabuje,
da globoko v srcu ne najdeš smisla,
ki bi ti pojasnil delež omrežja tvojih neznanj,
ki pletejo srce,
in se trnjeno razrastejo mimogrede...

Sivo okno, čas nad mano ždi.
Tiha solza za prejšnjo spolzi.
V mojem srcu pa je hlad,
kje je kdo, ki me imel bo rad?

Tema zeva okrog mene,
sama zaprta sem med štiri stene...
Tako zelo mi je hudo,
od boli trpke misli in telo...

pa kaj bi vam js zdej to govorila
k bom itq sm še vs s tem sranjem zamorila
kok hudo zdejle men srce razbija
mora ki počasi me ubija

bistvo ni v tem
kok si doživu padcev

ne vem vec kaj do tebe cutim
nekam cudno se pocutim
zadne case

ne vem vec kaj sanjam
koga od sebe odganjam

ko sonce zaide
in luna na nebo vzide
zrak dobi poseben čar
ljubezen je sveta vladar.

tam
na robu te obale