namesto nje so upravljali njen svet
utopila je žalost v steklenički tablet

zdaj pomoči ji vec ni
poti nazaj videti ni

[koval si jo v nebo,
sanjaril o nočeh z njo,
meni povzročil bolečino,
a milsiš, da bo to kdaj minilo??]

bil je on,
s soncem obsijan,

Ko stisnem te k sebi
in te prekrijem s poljubi
niti v mori si ne morem zamisliti,
kako bi se počutila ob tvoji izgubi.

Bodi ob meni,
ne hodi stran,

hodim po ulici
tema je
nobena svetilka ne sveti

objet parcek
na klopi v parku

zagledati luč
na koncu predora
zagledati tebe
na drugem koncu prostora
sence na stenah
šumenje zaves
plamen sveče

kaj men v tem zivljenju dogaja
postajam sita tega kraja
use mi ze preseda
beseda usaka mi najeda

Se spuščam z vetrom,
ki ga daljna moč v
naročje mi prinaša,
po poti s kamenjem posuti.
Lahkotnost bivanja in sonce,
ki ga od nekdaj nosim v sebi.

Tako pokončno in ponosno je tam stala,
sedaj pod nebom vase se vsa seseda.
Nekoč v njej bìlo je življenje,
danes živa je na njej le stara trta,
ki rodi tako grenak in trpek sad.

Ljubiti... Pomeni umirati?

Zakaj nam je živim stvarem bitje ime?
Morda zato, ker nam bije srce?
Ali zato, ker bijemo večni življenja boj
in je Biti pogoj za naš obstoj?