Čez kamne ostre in gladke,
teče, včasih dere, reka.
Iz ust, iz oči,
iz jam, ki so najglobje,
prek prstov slapov,
reka besed se zlije v morje.

Spet sem bolečino,
žalost,
tega večera v pesmi pretopila,
izlila,
vsaj za trenutek lažje mi je.

Ranjeno srce,
krvave roke moje,
ki srce polno bolečine drže.
Polna bolečine,
duša moja.

En tak večer,
ko jutra ni na obzorju.
Ko ni upanja,
da kdaj sonce vzide.

Nocoj,
spet žalostno je moje srce.
Nocoj,
po licih solze polzijo.

Vzdihljaj.
Top.
Negotov.
Votel.
Plitek.
Poln vprašajev.
Trpljenja.

Veter, tako nežen in božajoč,
se prelevi v burjo, naglo in sunkovito,
ki prevrača pred seboj vse kar pride ji naproti.
In končno, naseli se v mojo glavo. Burja.

Sediš nekje in čakaš.
Čakaš uro.
Gledaš okrog.
Polno je polnosti,
toliko praznosti.
Toliko vsega.
In vendar ničesar.

Vrabček na polici,
nasmeh na ustih.
Tako malo za veselje.
Tako malo za nesrečo.
Zapri oči.
Poglej svet.

V črno temo zavita,
nemih krikov razvpita,
se zvija v samote bolečini,
v krču iztegnjenih rok,
hlasta po izgubljajoči se barvini.....