Zazrem se v daljavo,prepustim se občutkom
in glej,moje misli mi same zbeže,
gredo v preteklost,zavrtijo mi film,
pritegne me, pa saj glavni igralec sem jaz
in ti in ti in ti…

izgovorila bi tvoje ime!:
ustnice mi otečejo in sem  
cvileča agonija kosa, padlega iz
gnezda. ne maraš žensk z
zabuhlimi obrazi; sam si
preobilje grešnih tišin in me
naj te odnašamo v svoja čustva

Glej,
si rečem,
ta trenutek
in že z mislijo premine.
Za hip,
ne izgine,
ostaja.

Neke noči se bo na Zemljo usulo perje.
Belo nežno tiho perje.
Padalo bo celo noč,
cel dan in še eno noč.
Padalo bo
in na Zemlji bo nastala tišina.
Dolga bela tišina.

Kot bela lilija si
razpeta na svod neba
In tvoj okus me polni
v gostoti teme
In tvoj vonj me oblikuje
v neskončnosti niča

množica možnosti
za doseganje neobstoječih sijajev-
dež ki se useda v pore
in ustvarja mikroflore za nešteto novih sanj

Kaj misliš, da mi je lahko,
ko ne morem gledati ljudi v obraz,
ker se bojim,
da izbruhnila bi v jok?

Stala si sredi križišča
Praznega pogleda in težkih rok
Suhega obraza
Neviden jok
Padajoči lasje
Na usahla ramena
Ulica se je okrog tebe zavrtela

Hitijo ptice pod nebo,
da bi ušle pogledu,
ki žejen srka izpod peresa
drhtečo tekočino izjokanega očesa.