Ni srce.
Ni duša.
Ni misel.
Tudi telo ni.
Je lebdenje.
In vedenje.
In čutenje.
Je bilo. Je. In bo.

Ko v jutru zaspanem se sonce je prebudilo
svoje nežno toplino na kapljice  je zlilo.
Ko kapljice s svojimi žarki nežno boža
iz njih se izlije mavrično-bisrena roža.

Jaz nočem zares leteti,
priti na vrh, osvojiti nebo,
jaz hočem samo živeti,
samo,
in nič več kot to.

Grenak okus,
obraz v mlaki slanice,
besede, ki jih požiram
v klešču krute resnice.

Danes bil je prav poseben dan,
brez sonca a vseeno obsijan;

S teboj bi rada se ljubila,
kupo hrepenenja spila,
iz iste čaše bi strasti se naužila.

S teboj se zavrtela bi
v divji ples hotenj,
razvnemala strasti,
ne ustavila besnenja divjih bi voda.

Dišeča svežina opojnih besed.,
s cvetovi limone dišeči mi med.
Napolni s svežino me kot vroč čaj
in v mislih pričara cvetoči mi maj.

Ko bom umru 
se bom u zlato skrinico zapru. 
Nad mano bodo sveče, 
take čis rdeče 
s plamenom goreče. 

Gledaš vame vprašujoče,
kaj oči ti moje povedati želijo,
kaj v njih pogledu boš iskala,
kaj našla boš v globini temnega tolmuna,
kaj izdale bodo zvezdice v očeh žareče,
bo odgovor na bojazen tvojo moj pogled?

Danes je tak dan, da si ne morem kaj,
kot da razmišljam o krivičnosti sveta.
Proslavljamo prazne laži,
ki ničkolikokrat so bile spoznane kot take.
Tam, nekje zgoraj zgoraj,
diktirajo kaj je prav in kaj ne.
Mi se pa nažiramo!