Z oddaljenosti tisočih svetlobnih let
bi lahko te poljubila.
A kaj, ko sem že davno obljubila <sama sebi>,
da ne bom ljubila več.

Spet dežuje.
In v meni je nemir,
ki kot neurje sredi oceana
čaka. Zato prepir.
Prepir, ki smrtna je obsodba.
Ne zame, temveč za ostale.
Kajti jeza, groma, bliska godba,

sem-
zlepljena z idealom,
na pročelju obraza
odpadam kot fasada starih hiš

Sovražnik je spet tukaj, zato poglej na bojni načrt.
Izgleda, da sem devetdeseta preživel z bolnim stanjem razuma...?
Vržen v terapijo elektrošoka,
stopnjevanje zavajanja in popolna oblast.

Obriši mi pot in kri z obraza,
očisti oči, ki se jih bojiš!
Z najnižjega nadstropja kleti poslušam ječanje odzgoraj.

Strahovi v moji glavi so mi zadali zadnji udarec,
ujeli so moje najbridkejše spomine.
Na meji pogube poskušam prečkati cesto,
rad bi prišel tja, kjer ne bom videl razpadati samega sebe.

Prerežem ti oko, da iz njega pricurljajo bridke solze, so to solze sreče, ali solze trpljenja in bolečin?. Zakaj jokaš na moja ranena, zakaj tolažiš svojo dušo ob mojem nasmehu?..

Sonce.
Povsod.
Le v meni ne.
Tam vlada tema.
Zlovešča.

Čas beži, pušča sledi, razjeda poti in ločuje ljudi!
Misel hiti spominja se dni, ko priletela si ti, ptica upanja, strasti in moči, ki podobna nobena ji ni...

Vse preveč je ljudi z žalostnimi pogledi, preveč je senc v njihovih očeh, kam pelje ta svet, da človek ne zna več živet...