Dežna kaplja skozi temo hiti, zareže se v zemljo, korenina zaživi.
Sončni žarek čez polja drvi se cvetja dotakne, da ta zažari, kot si čebela želi...

Duša mi na dva je narvnana,
ni mi moč prepevati v samoti,
moj glas zgubi v njeni se globini,
vračanja utrujen postal je še odmev,
moji kriki pa se izgubljajo v tišini.

Ko si odhajal,
si poljubil v zraku
nevidne besede.

Sprehajam se sama, po poti neizhojeni,
sprasujem veter od kod prihajam;
sprasujem se, ce sploh kdo ve, kam in
kod so nase steze namenjene zaviti...

Žlahtna svetloba objema tvoj obraz,
čez horizont tišina se razlega,
omamen v očeh ti je izraz,
slači me že tvoj pogled,
iskrivo išče skrita mesta,
nestrpno čaka, da vsa bom na ogled.

Kje še najdeš voljo biti z mano,
Kje še najdeš željo ljubiti se z menoj,
Kje še najdeš moč miriti moja čustva,
Kje še najdeš čas poslušati moj glas ?

Sem pomeni biti?
Bit mene pravi, da sem?
Ali sem pravi, da moram biti?
Lahko sem,
a nimam biti.
Lahko bit zanika, da sem.

Veter bori se z mogočnim drevesom.
Premetava ga, zvija, obrača po njem...
Brez moči veter odide,
skloni glavo, osramočeno gre.
Drevo pokončno z nasmehom maha.

Hodim, hodim po ravni cesti..
Kar naenkrat.
Kilometrske stopnice strme navzgor.
Vzpenjam se, vzpenjam.
Ni konca. Ni cilja. Vsaj znanega ne.

Absurdno govorjenje -
svobodni smo ljudje!