Danes tu.
Z nasmehom.
Jutri.
Skok v vodo.
Voziček.
Pri življenju.
Mrtev.

Kričim, kričim, kričim!
Ne prenesem več tega bremena,
kričim in zlivam ga ven...
Te krvoločnosti mi res ni treba!

Si ti postavil mi mejnik,
ki briše mejo pred potem in prej?
Si prizadevaš vame postaviti spomenik,
ki z vso težo bi spominjal me na to,
da ti si tisti, ki postavil večen je mejnik?
Ti, res ti hočeš mene z vsem tem bremenom,
ki še sam ga ne moreš niti dvigniti?

Temni se mi pred očmi.
Grozen pritisk čutim nekje tam,
kjer leži srce, v prsih, pljučih...
Bolečina... težka, krvaveča, neznosna...
začne se že v grlu, že v očeh....
Ta tesnoba izhaja od zgoraj,
pošiljajo jo moje misli,

Ko začutim te v pesmi kot takrat, ko si se zivel,
v meni prebudi se stara strast,takrat postanem spet otozna,
takrat postanem mala jaz.

Kot membrana je tvoj glas,nasmek kot zvok fanfar.
Na eni strani Amon-Ra*, na drugi strani Thor*.
Oba sta zeljna tvojega telesa,oba zelela
bi te v svojem vrtu sla.
Levo lice ti dregeta,ko pomisljas,da bi rad spoznal oba.

V naročju mojem si sladko zaspala,
predala si se sanjam tisti kratek čas,
ki bil odmerjen za duet je po duetu.
Čas je, v resničnost te moram priklicati
a srce boli, ne veš, kako si lepa speča.

Štiri svečke v srcu vsakega so.
Upanje, vera, ljubezen, mir.
Niti ena gorela ni,
nisem živela.

Ne želim tvojega darila,
ne bom ga sprejela,
ker v njem je smrt!

In ko bi ljubezni ne imel,
sem nič!
Nimam ljubezni,
sem -0-!