Z edine poti se jaz poslavljam
odkar sem bil pahnjen z rojenjem na njo,
ona je lepa s trnjem obdana,
nihče si ne more tlakovati novo.

Kolovratim in hodim po svojem cestišču
povezujem vsako izkušnjo z njo,
opažam, da me čas opozarja,
a mojemu umu ni mar za to.

Pesem o meni.

Jaz

Jaz sem jaz,
kakorkoli,
jaz sem pač jaz in tega ne smem pozabiti.
Moram se oblačiti po svojem slogu,
peti moram po svojem slogu,
ker sem jaz vedno jaz.
Vem da se ta pesem ne rima,
čeprav ni zima.

Slišiš ga,  še preden se prikaže.
Kolesa ki požirajo kilometrino,
drdraje, da ne slišim svojih misli.
Vibracije se mi sprehajajo po telesu
kot nevidni prsti, ki prebujajo – skozi noge, gor, gor…
In na koncu kot da vozi skozte,
vagon za vagonom.
Težek in hrupen izginja v daljavo.

Onstranske sreče nezrečena idila!
ki te umetnik je naslikal skrbno.
Čemu? Da spodaj črvom bi srce ganila,
ko boš pod zemljo mi trohnela črno?

Mar lepše rajnega bo prah, bolj trdno
v tej vazi spal, če lična slikarija
ga krasi? Saj slej ko prej v prah zatrdno
se povrnemo vsi! - in malarija;

umetnost vsa; kiparstvo, pesmi, glasba, -
tam spodaj nam kaj slaba bo tolažba!
Takrat bo čista vest še najboljša posest;

Le kaj bi hotel biti človek
s svojo tragiko do Krista,
ki je s ponižnim zgledom
ubil v sebi vso zlo bistva.

Nihče ne bo v telesu večen
nisi tu da vladaš času,
preko vesti se spoznajmo
in prepustimo njenem glasu.

Sanjalo se mi je, da naš estradnik,
sloviti stand-up komik, Jurij Zrnec,
si dal je (kot kak toplovodni prdec)
skrivaj pobelit svoj kosmati zadnjik,

pobriti noge in oprsje, da bi,
čimbolj podoben ženski, bolj ugajal
ljubimcu Ladotu, ki je od maja
z njim živel v skupnem gospodinjstvu. Slavni

par, junaka vsem priljubljene oddaje,
imela v mojem snu sta vse drugačen šov;
vse šale so bile v stilu Bruna

Vijolična je barva ljubezni-
barva večernega neba poleti,
ko krvavijo zvezde
v nemirne ventrikle mladosti.

Naivni dotiki začinijo vonj,
žile se vežejo s včeraj.
Kodrov več nimam,
dlani so pa polne.

Drevo v vetru,
drevo, ki si želi potovati,
prikovano v pomladno razbohotenost,
ki kliče po življenju  premikanja!
Korenine pa se ne vdajo
in le orkan v svoji neizprosnosti,
bi lahko, z divjanjem v kaosu teme,
odnesel drevo nekam proč in ga raztreščil v smrt,
kakor da bi nekdo sredi najhujše nevihte,
na pomorsko pot z majhno jadrnico,
poslal slepega kapitana in pustil,
da ga rohnenje valov kmalu odnese v brezno morja.

Odpustil sem čustvo duhovnih strani
ostalo meso je in moje kosti,
naenkrat svoboden kot kamen sam svoj
v svoji trdoti pripravljen na boj,
a kaj bi jaz drugo delal, hotel
enak kot nešteto generacij poprej.
Se spomnim teh časov, živeč brez zasnov
imel sem le nekaj človeških osnov;
Se oblekel vame je homo habilis,
iznesel iz mene živalski zapis.
Sedaj spet postajam v sebi zver
vračam sovražnost v notranjo dver.

Potuhnil si se v tunelu, kjer sem nekoč praskala
odsev avtomobilskih luči s sten in jih ujčkala v dlaneh kot kresnice, ki sva jih lovila in božala njihova tolsta telesca.
Nisva bila otroka, ki se igrata v peskovniku in zidata gradove,
bila sva meglice, ki so se plazile po ostrini praproti,
ko sva iskala mah, da si posteljeva gnezdo brez
nenasitnih mravelj, neusmiljenih vampirjev,