Sedis na stolu,z obrazom obrnjen proti meni,
v soju zatemnjene si luci.Proti meni tvoja pesem
zdaj doni.V oceh je upanje in radost,da spoznala bi tvoje darilo
-zapisano v pesmi,rojeno v srcu je za zmeraj.

Hlastno jemljem, kar mi barve dajejo v zameno,
poskušam ujeti njihovo igrivost,
a kaj, ko vedno znova se zaplete,
ko poiskusim jih le malo razumeti.
Predolgo že je tisto čudno vreme v meni,
da bi skozi pesmi plavala naproti-tam, kjer večnost se nikoli ne konča.

Pred njim se v loku divjega vrtenja
odvija ples strupenih kač
in s smrdljivo puscico mu prestreli
te divje črne se oči.

V trenutku se pogled njegov v blag
nasmeh spremeni.

Razširi roke, odpre dlani
Nagne se in dol pogleda
Občutek bolečine se krepi
To je to – tega se vedno bolj zaveda...

vse polno luči se rojeva
zvezdni utrinki
žgejo tvoje besede
v mojo kožo
da boš
večen

Zelen Svet
Zelena Kri
Zeleni Jaz.

Zeleno Vse
Zelena Čustva
Zeleni Maj.

Črno rojstvo,
rdeče solze
iz zelenih oči

Sivo otroštvo
revolucij -
sladkih norčij

Brez umetnosti smo

Kot misli niča
Kot vrtovi vakuuma
Kot nevidni zidovi

populiva si zobe!
tračnice tirijo.
iznašla sva dvotirni izhod iz tega ortodontskega želeja. 

Iz ust veje ti vihar,
iz oči blisk in grom ti sika,
rezko, boleče,
pregrize trenutek nežnosti.