Po mojih licih solze teko.
V mislih se sprašujem:
Zakaj zame sonce ne vzide?
Zakaj jutra zame ni?
Moje sanje,
moje želje,

Bolj temna,
kot kdajkoli prej!
Brez upanja,
ni upanja,
da kdaj sonce vzide!

O moj temačni Angel, kako si lep!
Ljubim tvojo polt žgano, dolge dlake
v kodrih in iz črnih las kite jake,
ki ti padajo čez uporni oklep.

a vam je žal
za plankton?
jebeš kite.

Stojimo pred izložbo in gledamo...sanjamo, kaj vse bi imeli.
Stojimo, nemični kot lutke, tam za steklom, v svojih lepih oblačilih.
Z vsako minuto smo bližje preobrazbi.

Komu je ta trenutek odpovedalo srce?
Kdo se je odločil, da tako ne gre več?
Kdo ima zadosti laži in kdo zadosti poguma, da se jim upre?!
Kdo nas bo tokrat rešil- ali pa vsaj obljubil, da nas bo.

Bog je ustvaril človeka
po lastni podobi ...
in božji sin
je bil človek ...

Lahko postavim mejo:
sanjam, ki jih sanjam sama,
mislim, ki prikradejo se vame,
hrepenenju, ki zajeda se v srce,
strastem, ki prebujajo telo?

Prijel si me za roko,
s strastjo me odvlekel tja
kjer so bila tla postlana z lističi rdečih vrtnic.
In iz neba je zapela tiha, vznemirjujoča pesem,
kot bi nad nama zaigral orkester milijonih godcev...

Gnus.
In smrad.
Da mi je slabo.
Vrti se mi.
Srca sploh ne čutim.
Nekaj me teži.