Nekega dne sem
na klopci sedel,
imel tak občutek,
kot nekdo bi me grel.

Tisti mali rdeči hrošček
s črnimi pikicami po svojem
okrogličnem razporu kril
se je prebudil in že stopa
s tistimi malimi nožicami po
zelenih listkih peresne deteljice...

Tukaj sedim. Sama.
Sonce sije name,
boža me z njenimi nežnimi žarki.
Toplo mi je.
Lepo.

Leti, leti, leti...
Vetru se prepusti...
V zraku lebdi...
Mogoče išče hrano,
mogoče ljubezen, družico,
s katero bi napolnil svoje
trdno zgrajeno gnezdo

Vsi nosimo to praznino,
težko, naporno.

In nikoli je ne napolnimo,
lahko jo samo malce preložimo,
mogoče malo zrahljamo,
kadar smo srečni,

Čakam in čakam, da odprejo se vrata.
Končno dočakam in presrečna vstopim.
Za mano sliši se žvenket verig. Zapor.

Biseri dišijo mi po goljufiji,
goljufija smrdi po hipokriziji,
hipokrizija diši po lažnivosti,
lažnivost smrdi mi po strahopetnosti,
strahopetnost diši mi po ubožnosti,
ubožnost smrdi mi po frustraciji,
frustracija diši mi po ranjenosti,

Sem te izgubil sred´ poti, pravica?
Te kdo je našel in te čuva zvesto?
Nazaj ne gre, saj mi ločitve mesto
zaseda neizporsna mi krivica.

Ljubezen iščem te,
pogrešam te,
pridi mi v objem.
Zaslepi mi oči,
da spet vidim,
kako travnik se blešči.

Nebu je lahko govoriti o neskončnosti,
vsemogočnosti in modrosti.
Kdo pošilja na nas vihar?