Sedela sem na balkonu
in sanjala o tvojem toplem objemu,
o tvojih iskrivih očeh,
ki jim lunin sij daje še močnejši lesk…
Mraz je ubadal v moje telo…
A sanje o tvojih dlaneh, ki me grejejo…

Ukradel mu je misel in besedo,
da bi utišal njegov obstoj.
Samo sedi, gleda in posluša.

Črna zemlja, rdeča zemlja, rjava zemlja...
Zemlja naša zadnja je dežela.
Toliko življenj smo ji že podarili!
Toliko trupel pod njo smo skrili!
Toliko kosti v njej trohni.
Toliko solza smo vanjo izlili.

Ko izklopiš svet.
Z gumbom ustaviš vrtenje,
s tem ustaviš čas.
Ustaviš hrup.
Ustaviš delovanje.
Tisto stalno brnenje,
šumenje, žvrkotanje.

Sreča, sreča...
Kaj to sploh je?
Vsak vzkipi, vzcveti,
ko sreča ga sreča.
Vsak zgnije, oveni,
ko sreča odide.

V zaledenelih plamenih
plameni tvoje vse;
skoraj je že dogorelo,
samo še iskre so ostale.

S pogledom si me poljubil na vrat.
Najino razmerje na daljavo
se nadaljuje --

Oblaki so pretrgani
igram se
tokrat s črtami
besede so črte
zakrivljene kot nasmeh

Svet je spolzek
- reši se, kdor se more -
polzi mi skozi dlani.

Zvezde bele me objemajo
in ne morem več brez tebe...
Ljubi me...