Ješ,
ješ ker pač moraš jesti.
Piješ,
ker pač piti moraš.
Govoriš,
ker pač povedati želiš.
Poslušaš,
ker slišati želiš.

Znova si zrušil me!
Znova padla sem!
Znova zmrznila sem.
Mogoče še kaj življenja v korenini je,
upanje pod snegom ostaja?

Samo lebdela sem z zaprtimi očmi,
morje mi je dalo tisto kar duša želi.
Gledala sem bitja, ki se niso menila zame,
jokala brez sramu, da bi videla moj občutek osame.
V sebi sem se bojevala sama s seboj…
Čakala kateri del duše bo zmagal ta boj…

Dan vleže se v objem noči,
po deželi razlega se tišina,
narava umirjena zaspi,
starka, ki pristaja ji črnina.

Tavam, potujem,
ne vem kam nosi me tok,
na konec hodnika,
preko vseh zmot...

Ne rabim oči, da te vidim,
ne rabim ušes, da te slišim...
Zate, rabim le svoje telo,
da te začutim,
tvojo toplo sapo,
ki polzi po vratu...

V štirikotniku z zavidljivim pogledom na cesto...
s hrbtom obrnjen proti mojim dobrotnikom...
odštevam sekunde do odrešitve, pribit na ortopedskem stolu!

Postavim se na dež,
naj spere voda moje hrepenenje,
naj ponese ga v daljave,
naj posrka prst ga vase,
da na mestu kjer stojim,
kisli mah zemljo prerase....

Zakaj zatiskava si oči
in upava na rešitev,
ki bila bi odrešitev
najine ljubezni?

Danes sem prevečkrat požrla solze.
in sprejela jih je moja duša.
Saj veš, preveč napita,
duša narekovana je razpadu.
In od nje bolj malo sčasoma  ostane.