Plast barve 
         se nabira...
...na že uveli sliki...
Kot prah se iz dneva v dan
   kopiči v drobnih zarezah
       ostrega skalpela...

Objel si me kot veter,
mi razmršil lase
in tvoj mraz je bil na moji topli koži tako prijeten.
Dvignil si me nad travnike
in takrat sva v vonju tisočerih vrtnic
zaplesala proti soncu.

Odprta prsa nosim,
kamor koli grem.
Odprta prsa čutim
tudi ko ležim.
Iz odprtih prsi krvavim.

Vino, ki z pelinom je dolgo,
predolgo zorelo.
Dolgih 13 let!
Postal je grenak kis,
balzamičen kis.

Ni jutro me zbudilo v dan brez Tebe,
      kar sva z bele pravljice snežene 
      se stopila v noči daljave 
      obris prihodnosti nejasne ... 
                         morda meglene?

Kdaj?
Včeri? NE!
Danes? NE!
Jutr? NE!
Nikol?
Kdaj boš šla

Zagrizla sem v svoje lase,
zobje so bili škarje

zakričala sem v praznino
in glasilke so igrale trobento

Gore, ki mi zastirajo pogled so umirile mojo željo po napredovanju.
Na drugi srani me čakajo z verigami okoli pušk, ki rjavijo.

Sateliti in ogledala v moji glavi,
hiša brez strehe.
Konj in jezdec,
opazuje me bistri, zviti morilec.

Ko zjutraj vstajam,
ti greš spat,
ko mislim nate,
ti že spiš,
ko se zbudiš
sem že zaspal...