Korak za korakom
noga drsi
po stezi zeleni
ki zdaj zelena ni

Vrjamem, da vsak gleda na svet po svoje,
jz gledam na svet s svojimi očmi...
drugače...
s svoje perspektive... mojga zornega kota.
Gledam... se trudim pa še vseen ne vidim
nič optimističnega.

skozi gneco v prahu,
si bom nasrkal obrok,
slamica naj bo lestev do naslednjih oblakov.

V čarobnosti noči se mi približaš
Besede nežne šepetaš mi na uho
Rad bi ljubil se s teboj, princesa moja
V objemu tvojem zadrhtel
Se umiril v naročju tvojem
S poljubom ustnice vabljive bi okušal
Prisesal se nanje
Se poigral z jezikom tvojim

Sredi gozda sem zasadil drevo,
ker drevo pač mora rasti med drevesi.

In kakšna so !?

Stara in grčava,
polna ptičjih gnezd,

Galaksija.
Triljon planetov pleše v očeh.
Neskončne daljave nas ločujejo
od morda
          pametnejšega
          srečnejšega
          bolj čistega
          in bolj pravičnega
živega bitja?

Oh,
ko se dotakneš mojih ustnic,
vlivaš vame življenja.

Ko se dotakneš mojega jezika,
tvoja vročina,
vročina me zbuja.

Prepuščam se ti...
Samo uživala bom...
Naredi z menoj kar želiš...
Podaj se tja kamor hočeš...

Od tega trenutka dalje bo moja edina
terapevtska kopel morje mojih solza.
Sol bo razjedla mi kožo in telo.

Izstopil si iz ženske,
sedaj vstopaš vanjo.
Nikoli ne bo ženska vstopila iz tebe.
Nikoli ženska ne bo vstopala vate.