Odtisnila si jutro
in zbledela v samoti
ko si plavala v penah
pozabljenega oceana
in s svojega telesa
praskala ostanke
školjk prisesanih na
tvoji razboleli koži
nisi se zbudila ob
dotiku raskavih skal
podrgnila si svoje
dlani na mahovju
in pulila drobce

Čez tromostovje sem, berač, počasi
capljal k Prešernovemu spomeniku,
kar s čevlja na razgretem mi granitu
naenkrat je podplat odpadel prašni,

da sedel sem na bližnjo klop, saj v takšni
obutvi sem bil res ubog. V zvoniku
poldne je odbilo; sonce v zenitu;
zažeja me, v tej vročini pasji,

Silovito doživljam svoje trenutke
življenje mi nudi pester program,
ljubezni sledijo strah, razburljivost
sovraštvu in trmi sem najmanj vdan.

Znati zaznati se v svoji zmoti
je želja in misel vseh nas ljudi,
ni vidne pravice v tem sosledju,
zato se trpljenje prav rado zgodi.

Jaz sem tam
kjer ti ne moreš biti.

Tavam med nepreglednim
poljem zlatego valovečega klasja,
moje misli se zlivajo z valovanjem
zrelega žita.
Proti tlom in spet nazaj
nad navideznio črto
žitnih glav
jih razigrano premetava
veter.
Čakajo na neizbežno setev,
da se spremenijo
v minlijiv beli prah.

Ko se bom vrnila
v moj znani svet
tebe več ne bo,
odšel boš po poti
vseh tistih, ki
korakajo počasi
po svoji cesti vsakdana.

Smejal se boš soncu
in gledal zvezde -
tam nekje,
ne v mojem svetu.

Čutim potrebo izreči besedo,
ki me spominja na konec sveta,
vem da se motim, a vseeno hočem,
dojeti  iz sebe vzročnost vsega.

Svoj celi vek se vsak raziskuje hoče doseči svoj del vsega, le malo pomaga volja in znanje, saj je ulovljen na dno tega sveta.

Glej le naprej,
uživaj življenje,
pozabi skrbi,
minulo trplenje.

Podarjaj veselje,
prijazno besedo,
v čemernih, nestrpnih,
mapravil boš zmedo.

Izval boš nasmeh,
jim odpiral oči,
najslajša ta pot,
vsaj meni se zdi!

Smo le okvirji
za nedokončano umetnino imenovano Življenje.

Ležimo v kotu in čakamo da nekdo nanese nove barve
na naše belo platno.

Morda bo naša slika izpadla mojstrovina,
občudovana, preučevana in zaničevana s strani mnogih,
zaradi grotesknosti prepovedana in vržena v peč,
ali nedokončana in neopažena pristala v zaprašeni kleti.

Iskal sem resnico, odkritosrčnost.
Nisem je našel ne v gozdu,
ne na jasi, ne v sadovnjaku.

Nekdo mi je rekel naj še iščem
Morda pri ljudeh, med njimi,
z njimi, v njihovih očeh.

In slišall sem za ljudi, ženske,
ki se prodajajo ker nimajo zaposlitve,
zgolj zaradi preživetja.