Čas neskončen, drzno hiti,
človek minljiv
preprosto ne sledi...

Bliža ura mojga se pokola,
a spet ponovno se rodim.
Oblika preteklosti bo izginila,
prej sivo, sedaj mavrica.

Meglica goro objema,
čuje se veselja smeh,
tam v daljavi odmeva na klopeh.....

Za hrbtom čutim tvoj pogled,
željo po poljubu neizprosno,
veter mrši mi lase,
ko roko stegneš, obrnem se...

VROČA,KIPEČA,SLASTNA
DAJE SVOJE BISTVO,
SVOJO ŽENSKOST,
SREDIŠČE OBSTOJA,
VZROK MOČI,
ZANIKANJE ODPORA,
PREMIŠLJENOST SLASTI,

Ko misli spat gredo
Posteljejo si posteljo
Se pokrijejo z odejo
Povedo si pravljico za lahko noč.
Zaspijo same -
Resnično to želijo?

Kot gosta koprena sivine,
ne vidi se nobene modrine,
svetlobe ne žara noči…
Ne vem če se sploh dani….

Poberite mi stran,
sliko v olgedalu,
ne maram vidati je zdaj,
to le senca je človeka,
ki nekoč sem ga poznala.

Kod hodiš senca zdaj tegobna,
kam nese te spev norosti?
Spletaš vence solz že zdavnaj pozabljenih,
obujaš prah spominov v kot potisnjenih...
Kdo sploh si?
Podoba nenarisana,
notranjost neizpolnjena,
osebnost izbrisana....

Kot gosta koprena sivine,
ne vidi se nobene modrine,
svetlobe ne žara noči…
Ne vem če se sploh dani….
Temačno je moje srce…
Kamor pogledam je isto gorje….

Kaj bi, če ne bi me ljubila?