Ti za seboj ne puščaš sled v snegu,
svojo pot gredoč, ne oziraš se nazaj.
Ti si zadnji jesenski veter v begu,
ko odhajaš jaz nikdar ne vem zakaj.

Poletel skozi dim
umazal si je krili svoji
črni krokar.

Po mirni gladini kože potuje
po mojem telesu kot ladja čez morje,
pušča za sabo toploto sledi,
bolečo izkušnjo, ki dušo miri,
z ostrino izganja boleče strasti,
ki spira jih z mene ta reka krvi.

Kronika časa od rojstva do dne,
ko nehaš pisati in se končno ozreš
čez ramo, objameš s pogledom nebo
in vidiš za sabo vse, kar je bilo,
kar loči od vseh te ostalih ljudi,
to tvoje življenje, te tvoje sledi,
ki puščajo lastni koraki jih v tebi,
rane, ki v času zadajaš jih sebi;

ko se pesmi pretopijo v marcipan
in se vso telo blešči v soju snega
se vse melodije vtopijo v vonju po ekstazi

nekega dne mi bodo oprostili vsi
da živim

Čas, zavrti se nazaj!

Povej mi,
kam si odšla,
da grem za teboj ...

...čeprav si v temi onkraja
ali se skrivaš
v bolečinah sveta !

Iz dneva v dan je več poti,
ki vodijo v propad,
a prave ni.....

Ob vsaki srečujem se z ljudmi,
-le popotniki utrujeni-
ki želja sveti jim iz oči:
" Najti - in se vrniti!"

Nekoliko mraz je, kajne?
Privij se k meni,
da tvoje toplo telo
segreje moje.
In moje telo segreje tvoje.

Kot žarek, ki prodre skozi oblak,
si ti prodrl vame.
Prebil si težko senco
nad cvetočim travnikom,
ki onemogočala je lesk petalov.