Le kam naj skrijem sonce,
ki name sedaj sije,
ki oblake topi in dež suši?

Ne, ne bom plesala pod dežjem,
da ne sperem si kože, las in oči.
Ne bom se nastavljala soncu,
da mi barve na meni ne zbledijo.
Ne, ne mislim se skrivati v senci,
hočem, da plodovi na meni dokončno dozorijo!

Senčna stran sonca,
svetla stran noči.

Topla stran ledu,
hladna stran vročine.

Tako lepo je poleteti drugam,
če to znaš
in veš kam.

Jaz mislim, jaz mislim...
Hm... Kaj že mislim?
Ja, ja, mislim, da... Kaj že?
Ja, mislim, da... Ne vem.
Mislim, da se strinjam
s tistim, kar je prej on povedal.
To mislim. Ja. Važno, da sem.

Žogica se spomočjo energije stopala premakne -
lahko potuje daleč naravnost,
lahko jo ustavi energija drugega stopala,
lahko se odbije ob stene zidov,
lahko gre po stopnicah navzdol,
lahko izgine v nepričakovani luknji,
lahko se ustavi in izgubi v temi.

Tiha glasba nad nama boža temo,
ob nama se igra na desetine sojev sveč,
ki rišejo po zraku tiste lepe oblike,
oblike dveh pregretih teles,
ki topita se kot vosek
in se zlivata v eno,
popolnoma skladno telo.

Tiho tiho vame vrže kamen.
Zadene me in kamen
se zarase z materijo moje biti,
zlije se s krvjo in mesom.
Postane jaz, a jaz ne on.

Še včeraj sva se brez razloga smejala.
Danes pa si kot dva nasprotna pola
brez razloga puščico jeze nemo podajava.
Niti gledava ne kam leti,
kam bo poletela in kaj bo zadela.
Samo nemo mečeva in mečeva,
trenutke dolge na nemilost ubijava.

Okrog mene cvetovi drhtijo,
Zemljo krasijo.
Tisoče drobnih pogledov, želja.
Upanje vsako sekundo nekje vztrepeta.
Kje sem?
Kje sem,
da grem mimo sveta?