Skozi čas, 
pokaže se pravi obraz!
Slej kot prej,
vsaka maska zbledi.

Vzameš knjigo v naročje,
liste počasi obračaš.
Veš da ni tvoje področje,
v tuje misli se vračaš.

Solze tečejo same po obrazu,
same, same, drsijo in polzijo,
neustavljivo vroče drhtijo,
neslišno drsijo po licu, vratu.

Skozi park sprehajam spomladansko sonce.
Tvojo ljubezen sem že davno razdelila.
Dvomim v to, a hkrati se zavedam,
da sem za vedno te izgubila.

Če misliš,da si velik,
Sedi pod steno Triglava,očeta gora
Pa poglej ga,velikega,
Če misliš,da si velik.

Obožujem poraze-
padce na kristalna tla,
izbris spomina
in kotaljenje neba

bolj
boleče
kričijo
samo
še
slane
solze

Libido
scvre
kožo
ko se
oči
stisnejo
v ognjene

Sonce že vzhaja,
Čarobna svetloba jutra je pobožala nebo,
V modrini oranžni jeziki govorijo :
lep dan, lep dan bo.

Noč temnejša od najglobljega prepada,
dnevu ugasnile so vse luči,
srd nepotešena blodi,
ubija, beseda vsaka neizrečena.
Bledo lice brez izraza,
prosi, Vanj strmi
a odgovora ni.