Kaj mi ostane, ko enkrat spoznam,
da moje besede vse so zaman?
Pošiljam jih k tebi kot sle mojih misli,
a vedno se vračajo z zaprtimi pismi,
z isto oznako v povdarjenem tisku;
NI MOŽNO DOSTAVITI NASLOVNIKU.

Kadar čisto ponorim,
slava hitro mi izgne.
V sanjah um si pobestrim,
vsa vez do tukaj se prekine.
Vezava do ljudi se obrne,
končna faza je že na nam.
Vzrok zakaj lonec se prevrne,

V krempljih ( na krilih) svobode,
nešteto končnih poti.
Pričakovanje odločitve,
morda rešitve..., ki je ni.

Srce srcu pripada,
bije v eno,
zate in stvojim usklajeno.

Duša za dušo zvezana,
moč verige ni pretrgati,
ljubezen le tebi zapovedana.

Drhteče telo k tvojemu telesu želi,
da v objemu toplem zavetje najde,
da roka roki ljubezen veli.

Ni roke, ne telesa
ki želela bi ga moja bit,
v temi le oko moje tvoje najde,
da v globino duše me pretresa.

Nevedoč vse to,
ob meni hodiš,
usta moja mrtva, nič ne izpovedo.

Lijem besede sedaj ti na papir,
da uvidiš tišine zdaj napako,
vsaka tvoja grenka mi beseda
srce prereže kot rapir.

Tu sem,
takšna kot sem.
Kaj sem?
Človek, ženska, mati...
vse to in še več.

Pomladno sonce raztaplja sneg,
drobne kapljice izgubljajo se,
žejna zemlja pije..
Gnoj za siromaka,
so rekli nekoč!

Luno, okroglolično gospodično, vprašala bi:
Me ljubi?
Zvezde, razigrane klepetave, vprašala bi:
Me ljubi?
Rimsko cesto, posuto z biseri, vprašala bi:
Me ljubi?
Sonce vroče, nasmejano, vprašala bi:
Me ljubi?

Čez stopetdeset let ne bo
več nobenega od nas na svetu.
Razmišljam, kako minljivi smo.

Nočem postati mlad golob v kletki,
ki drugi iščejo in dajejo mu hrano,
ki drugi menjajo in pozabljajo na vodo,
ki drugi skrbijo za njegovo higieno.

Na vrtiljaku sem.
Že tretjič zapored.
Tukaj lahko jočem,
pa mi veter solze
sproti posuši.