Sezuj si čevlje
kadar stopaš med mrtvimi;
ni vredno, da duhajo
tvoje novo usnje…

Kdo je prvi
izrekel besedo
ki je lebdela
v nebo poletela
in se smehljala
ob jutranji zarji

Podoba časa se izmika,
nič se ne ve, kdaj, kako.
Izmaličene podobe se
skrivaj zavijajo v tuje kože.
Kot plašč poraza, ki se umika brezupu.
Kot plašč priznanja, ki nikoli ne spregovori.
Zavijajo se v kože zgubane od truda.

Ne vidim te, ne vidim.
Vem, da me gledaš,
da zbujaš moj pogled,
da nočeš, da spregledam.
A ne vidim te.
Res, ne vidim te.

Zbudi se vendar, mar misliš prespati
vse svoje življenje? Mar misliš postati
kamnit spomenik vsemu, kar lahko bi
postala, če bi le hotela odpreti
oči in iztegniti roke k sreči,
sprevideti, da ni vredno zavreči

Rana za rano se v duši razteza,
ji upanja jemlje,
vso dobro v zlo se prebrača
hudič polastil si je zemlje,
v plamenih zadnja življenja jemlje.

Diham, se smejim,
pojem in letim,
plešem in norim,
jočem in dehtim,
se ljubim –
torej živim!!!!!!!

Bogata nagrada tistemu, ki
lahko mi pove, kdo sem in kaj mi
pomenita strast in ljubezen, ki ve
kaj iščem v svetu; naj kdo mi pove
kam pelje me cesta in kdo vodi me,
kje in kako bo končalo se vse.

Midva sva eno,
eno in spet nobeno..
Svet čudno zdaj se vije,
meglo spreda,
vid ubije...

Jutri začnem.
Spreminjati svet.
Nič lažjega.
Povedal bom še tebi.
In ti boš povedal njim.
Vem, težka bo.
Povedati njim.