Ušesa željna sladkega medu,
a ona s pelinom jim postreže,
koža željna plahega dotika,
a z drobci stekla jo prereže...
kje nje, ljubezni so peruti,
kje bohota njena kli?
da prežene črne misli

Krhka, kot je krhka drobna snežinka,
ki v zimskem polmraku
pada in se vrtinči v zraku,
vse do trenutka usodnega stika
z zemljo, ki lepoto v trenutku umori,
da zlomljena izgine brez sledi.

Še ene.
Oči rjave in lažnive.
Vem, nisi obljubljal mi ljubezni.
A té nikdar nisem želela.
Le zaupanje in skrb.
Prijatelja morda.
Svet se vrti in s tem spreminja.

iščem v ogledalu svoje misli
čeprav nisem edina
moja posmrtna maska
se mi reži
s pobočja Kilimandžara
kje je tu pravica?

Danes je tak dan. Vroč, kot bi bilo že poletje,in vonj senče se širi nenavadno hitro. Danes mi je vseeno za vse napake, ki sem jih naredila včeraj in takrat pred enim mesecem. Nesmiselno se mi zdi, da za občutek prostosti, za prijeten občutek vrtenja

Vodim voljo
po smoli na ranah
Zablestiš v daljavi
ohromela zvezda tisočerih oči

noč
grobovi
trupla
kri
in sanje

Soba,polna razbitih kozarcev.
Soba,zakajena in brez oken.
Brez vrat in brez luči,
brez ust in brez oči.

Priprtih oči in drhtečih dlani,
v satenastem morju minule noči,
navdihnjena s slutnjo tvoje bližine,
z barvami sna zapisujem spomine,
sledim melodiji tvojih izdihov,
iščem zavetje tvojih dotikov,
s prvim poljubom izpovem brez besed,
da z jutrom ob tebi prične se moj svet.

Ko je roka milijontič segla
v hladni odtis končanega
si vedel: jutro je narejeno
za sestop iz sanj.