Na dnu svojega morja sem ležala in zrla v njegovo vesolje. Nato sem vstala. Svoje utrujeno telo sem položila v vrečko in jo prinesla na površje. Zazrla sem se v nebo.  

V zrnu je napisano tvoje ime -
v riževem zrnu.
Kupljenem na mostu.
Med starim in novim mestom.
Čisto na drobno je napisano,
a zagotovo.
Saj si ga sam narekoval.

Veliko vesolje odgovori,te prosim,
Zakaj le vprašanja brez odgovorov v glavi nosim?
Še deček sem bil,ko so mi že prepovedovali,
Mi sovraštvo in prezir s klofutami utrjevali.
Mar nisem iz ljubezni rojen bil,
Kaj se nisem sreča za starše rodil?

Res abotno je početje
te človeške rase,
ampak ne bojte se Narava,
Vaša nemeza rešitev bo,
s tem, da ta potentna rasa,
le pafkala bo,
kot stara lokomotiva,

Moje naročje
polno solz
in tihega mokrega hrepenenja

Na križišču poti
hiti
k tebi le misel.

SI...

SO...

Le v nočni tišini se čuje tvoj tok,
da z njim povečuješ blaženost množice
hodečih v dvoje,
ki ob tvojem šumenju pozablja na gnili lokvanj,
ki le zvečer od ljubezni zacvete;

pusti.
evkaliptusovi listi ne morejo pozdraviti
ublažiti
tvoje rane
zaman jih trgaš in skrbno
polagaš na skeleče prsi.
pusti

V sivi svetlobi novega jutra
umira tema med oblaki -
zato se vsak dan ponovno rodiš
in ne moreš umreti,

Dlan mojega življenja
spreminja črte na drugi dlani
in s tem črte postajajo podobne njenim.

Moja ura tiktaka
zdaj hitreje, zdaj počasneje,
tiktaka tako, kot veli ji ura njegova.