Od darkgirl
|
Skozi stekleno lobanjo preseva vsak živčni impulz. |
Beri dalje...
|
|
Od darkgirl
|
Ulične luči svetijo na množico ljudi, ki bi morali vsi že sanjati o Hrestaču in Mišjem kralju. |
Beri dalje...
|
|
Od darkgirl
|
Preživel je metamorfozo, se zbudil zaspan. Meni vedno drag. |
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Ni naključje, da sonce dahne vame, ravno, ko ji oblak grozi z dežjem. Ni naključje, da morje teče k meni, ravno, ko z zahoda pošiljajo vihar.
|
Beri dalje...
|
|
Od darkgirl
|
Raztrgala bom kožo s tebe, sežgala ti srce in vrgla ga v prepad, brezsrčno! |
Beri dalje...
|
|
Od darkgirl
|
Ta lanterna je edini zaveznik, ko noč za nočjo zrem v nebo. |
Beri dalje...
|
|
Od claude
|
Kje začeti, če ni konca? Če se nikoli ne prične. Ne vem. Pogrezati v spanje zimsko - kot debel medved, rjav. Rjav je, tako lepo filozofsko rjav. Če je radikal povezan, ni |
Beri dalje...
|
|
Od lesta
|
- POT SONCA DO SRCA ( ali pesem umirajočemu )
- VONJ PO DRUGAČNOSTI
- KRIČANJE PRSTOV...
- KO ZAPREM OČI...
- KRILA
- GLASBA TEME
- TI, KI SI MOJ OTROK SAMOTE (ali medtem, ko te iščem)
- TO NI PESEM (to je le senca mojega obraza na tvojem)
- ZATE (ali nova zvezda na nebu)
- NEVIDNO IZGUBLJENA (ali varna v temi)
|
Beri dalje...
|
|
Od lesta
|
Čutim razpadajoče delce živosrebrnega vetra... Konice belih igel me prebadajo, medtem, ko iščem tvojo točko v praznini. Pozabila sem preteklost, da bi se prebudila v novo jutro. In zgodilo se je... Vse je tako |
Beri dalje...
|
|
Od lesta
|
Bel list na mojih črnih vejah si. Tvoje misli rišejo preteklost. Del sebe si pustil med stenami njenih ozkih hodnikov. V njej živiš. Sedanjosti si izbrisal stopnice, po katerih bi stopal nebu naproti. |
Beri dalje...
|
|
|
<< Prva < Prejšnja 1031 1032 1033 1034 1035 1036 1037 1038 1039 1040 Naslednja > Zadnja >>
|
Rezultat(i) 10321 - 10330 od 11418 |