v večernem hladu
odprto oko zre v nebo
išče dišečih metuljev
v bledolični luni
ki seva sanje pojočih ljudi
ovitih v nežno odejo
rožnato tkanih misli

Poletim drugam
se ustalim in
šele takrat letim.

Zaprem oči in se zazrem vase.
Vse kote moje notranjosti
osvetlim s sojem mojih oči.

Toliko smeti!
Toliko nepotrebnih stvari!
Koliko balasta!

Pest trenutkov stiskam.
Da bi preživeli krilati konji.
Pa bodo ostali, če pritiskam
v zaprto jih dlan?
Naj spustim in grem?
V novi dan.

Pada prah tisočink kot v snu,
tako nesramno igrivo,
tako prekleto minljivo
in se zajeda v ta večen Tu.

Pisati s črnim pisalom
na bel papir
je tvegano dejanje.
Vsak lahko razbere napisano.

Si kdaj hodil in
razmišljal in nikakor
razumel?
Si kdaj gledal in
nič videl?
Si kdaj poslušal in
nič slišal?

Če s še eno odkopano luknjo
tik pred tisto,
ki jo hočeš zakopati,
zakoplješ tisto,
ki ti onemogoča prehod,
nisi naredil ničesar.

Na Poti Iz Pekla V Vice
Ko Misli Osti In Bodice
Kljuvajo Kot Besne Ptice
Se Spomnim Lepotice
Njen Lik In Zalo Lice
Ta Mili Glas Golobice
Le Kdo Je To Čedno Dekle?
Le Kdo Mi To Pove?

Ker so samo naslovi še resnični.
Odpadla okna iz zaves.
Dehteči zrak poboža nasmeh na nasmehu(nohte v koži).
Začutim sanje kjer jih ni-
zamolkle stopinje v ledu,
Objokan obraz lune.