Se spominjaš pojoče travice,
ki resnico nama je pela?
Se spominjaš oblakov ,
v katerih sva lebdela?
Se spominjaš nedolžnih laži,
ko lepa sva se drug drugemu zdela?

Bila je črna luknja
V njej sedim
Tu veter
Sonce luč
In človek dim

Prižgala si lučko prve ljubezni
in čas je ni upihnil.

Plah pogled temnih oči,
lasje, ostriženi na paža,
barve zrele ajde,
ustnice, ki so šepetale
slovnico angleško

V trdnem objemu lenobne vdaje
v navidezno nespremenljivo usodo,
ležim v naročju obupa in grobo
zatiram sleherno možnost vstaje.

Prekladam telo.
Včasih tako,
bolj težko.
Joj ! Težko!

KWA SE DOGAJA TLE NA TEM SVETU
VSE JE TKO KT V ENMU ZAJEBANM GETU.
VSAK SAM ZA SVOJO RIT SKRBI
ZA DRUGE MU MAR NI.

Iz vezalke sem sešil si hišo,
mimoidoči so bruhali v dimnik,
mislili so da je to znak ljubezni,
saj bili so rdeči v obraz,

Dlani se prebudijo
skozi tuje solze
da lahko bit steče
v nov rokav

Biti roža
in morje
in zrak
v enem

Na krilih
bomo poleteli
iz sanj
v realnost