Odvrgla sem balast.
Težo preteklosti,
ki mi leteti ni pustila. 
Za trenutek, hipec trenutka 
s tabo poletela.
Te izgubila,
pilot moj dragi.

Beseda sladko izrečena, a ne meni, je bila popotnica do kraja
kjer življenja smisel se izgublja in kjer srce v strahu pregoreva,
kjer na brezciljni poti se še up ustavi in oči ne vidijo več dneva,
kjer solze mi gasijo žejo in črni dan kot nova zarja vzhaja.

Zagledala sem se v drobno kosmato kepico,
v žameten , mehak kožušček,
takoj vzljubila njegov sem vprašujoč pogled.
Njegove oči, kot da govorijo:
»Ne glej bratcev, sestric mojih v leglu,
vzami vendar mene!«

Rada bi bila čarobna vila,
tvoje misli brala.
Rada bi bila nevidna sila,
tvojo čutnost predramila.
Rada bila bi misel ,
se z mislimi bi tvojimi prepletla.

Prišla kmalu bo pomlad
vsako leto,jaz jo čakam rad
takrat,ko vse ozeleni,
ko v žive barve vsa narava se spremeni!

Ptiček dobi
najbolj skrito zrnje,
če mu ga le kdo vrže na tla.

Obraz neznanca.
Nekaj zanimivega izraža...
...ta tiha zamišljenost.

Pogled neznanca.
V srce zadane...
...dih zastane.

Bilke trave slišiš rast,
ti nemo ostajaš zadaj.
Večji od tebe je le hrast,
z njim se zdaj ubadaj.

Razpršile so se še zadnje meglice
Jutro odhaja
Sredi ceste stoji prazna glava
Gleda
Maha
Visoko visoko

Skozi oči sva si gledala v srce.
V vsakem duša, kot drobna lučka
želi se dvigniti na plan.
V strahu, da ju ne bi izgubila
s stikom ustnic nisva dovolila,
da skozi usta odtavata na dan.