Samo poslušam ta
božanski spev ptic.
Nikjer jih ne vidim,
samo čutim, samo slišim.

Od poletja prek jeseni,
skozi zimo do pomladi,
imamo se, živimo radi.

In vendar se vrtiš...
Po vesolju mojih misli,
Okoli moje osi na plesišču ozvezdij,

V desetih letih je minilo
Natanko sedem sekund,
Če premišljeno zamenjaš
Prostor in na levem bregu črne reke,
V kateri se lesketajo zvezde,
Odvržeš kožo in se potopiš
Preko sebe.

V belih gradovih olike
Si pozabil sneti klobuk
In sezuti sandale.

Nič hudega –

Čar meglenega sija mestne sivine
In tisoč neodprtih pisem...
Nič ni bolj strastnega
Od divjega plesa besed
Pod belimi krošnjami,
Na katerih cveti led.

Za visoke pete sem jih ujela,
Besede, ki so ti spolzele med prsti,
In jih zaprla v srebrno kletko,
Kjer še vedno uveljavljalo

Vedno te lahko povabim zraven,
Da boš nosil tisoč starih kovčkov,
V katerih se skriva le nekaj
Na pol popisanih papirjev

Evo me spet že doug nism pisu
ka si mislu d sm jo domov pobrisu?
Ne ne jz sm rapu vdan...
če kdo mi to prepreči bo zaklan!!!
Ker rapam 24 ur dnevno in nikol se ne
ustavim...
Čak mal da sobo si pospravim!

Senca sede
na moja ramena.
Sprosti se, uleže
in na njih zaspi.