zaprla bom okna
priprla naoknice
zagrnila zavese
zastrla pogled

ugasnila hrup
utišala zvok
preslišala tišino
zamašila ušesa

Kam naj grem,
da si osvetlim dušo,
da zabrišem sence na njej,
ki temnijo mi pogled?

Hodil sem čez minska polja
ni prestrašil me prepada rob.
Želel sem le, ne biti snob,
početi to, kar me je želja.

Sredi poljane - bele, snežene,
ponudim ti roko, da prideš do mene.

Tesno me objameš, postane topleje,
in sneg spremeni se v bele odeje.

Kaj če bi človek pozabo živet,
da končno bi sonce posijalo v svet,
kr zdaj v črnini zgubiš veselje,
pol pa je bolše da greš kar v zelje,
sej sonce in luna bo šlo svojo pot,
sam kaj ko nesnage je zdej vse povsod.

KK JE FAJN K TE STARI NE ZATOPJO
IN TI SKOS TEŽIJO
PA TE NIKOL NIKAMOR NE SPUSTIJO
IN TI S HAUSARESTI GROZIJO.

Sej ni važno
kaj si kdo misli,
važno je da so teksti kisli.
Da nardijo ljudi vesele,
pa da pobrišejo svetovne plevele.
K rasejo vsak dan,
a poskusi ga ustavt so zaman.

(20.5.1985-19.7.2004) Tiho kot vrtnica svoj si lep cvet K soncu prelepem prav tiho obrnila Svoje prijatelje in ves svoj svet V sončnem si dnevu ti zapustila Vesela kot veter ki z listi se igra,

Zakaj preveva misel me,
Da v objemu tvojem bi se razcvetela,
Poljube z ustnic tvojih pila,
Dotike tvoje v globinah svojih občutila,
Strast prebujajočo delila bi s teboj.

Poišči sam sebe,
podaj si roko
in se sprehodi po gozdu,
čeprav v njem raste osat.