izstopila sem
in vlak je odpeljal

Le kdo bi ne želel ga videti, spoznati,
naužit bregov, lepot Ljubljanice se hkrati,
morda celo da vidi Urško v lice,
lepe v pesmi, lepe kakor rajske ptice

A lepot stotero mi pogled le podari,
zmaj speč, palače, grad v soncu ves žari,
le Urška kot da več v Ljubljanici ne biva,
a legenda še živi, morda povodni mož jo skriva.

Nekoč mogočen, zadj pozabljen,
zaraščen grob, jim je v sramoto,
kjer prednikom poslednji dom,
strašljiv ogled, pozabil ga ne bom...

So tisti, ki uživajo na njih domačiji,
pokojne prednike so pozabili,
je trava tam še raste do kolen,
kako jim le imeti mirni sen.

Je tam, kjer se poigrava Mura,
njen hiter tok bregove oblikuje,
Prekmurje od vasice jo ločuje,
Kapela ob cesti ponosno se dviguje.

Legenda pravi da je Mura svetnika podarila,
Janez Krstnika lik jim reka naplavila,
lesen kip njihovo kapelo zdaj krasi,
s soncem obsijana ob cesti tam stoji.

Izgubila sem veliko,
toliko lepot Le v srcu,
nikjer drugje.

Pa zakaj želja po nečem?
Nič ni večje od naju dveh,
zakaj dokumentirati solze, vrisk in smeh?

Skozi tvoje oči,
tvoje misli in geste - 
iz tvojega daha stopim v življenje.

Držim se,
z glavo nad gladino
in prsti ki ne sežejo dna...

Brez tebe se potopim
v nič iz katerega
sem izrojena.

Let štirideset skrival svoje cice
je brat Smaragdus pod meniško kuto,
prebil v molitvi sleherno minuto
v varstvu božjem svete je trojice.

Ko mine čas in že nad njim solzice
ob smrtni postelji rose sočutno,
skrivnost razkrije zbranim to neslutno,
da objokujejo telo device.

Hej dekle,
ne veš kako očarala si me.
Razmišljam noč in dan o tebi le,
kaj ko bi ljubila se?

Obljubim ti,
da ti ob meni super bi bilo.
Saj nisem takšen fant,
ki te le izkoristil bo. 

Vse bo v redu,
to je samo stanje,
samo neko sranje,
ki bo slej ko prej minilo,
in vse se bo uredilo.
Vse to trpljenje je pač treba dat skozi,
ker tudi to je del življenja.
In potem se lahko začne pravljica,
in potem se začnejo uresničevati sanje.