V srcu ti zavidam tisti dan,
ko v temi, pod zemljo rojen,
si rastel, da prinešen v njen hram
s ponosom rekla bo, da si le njen.

Težki škornji udarjajo takt....
Pesem pušk in mitraljezov z griča se vali na nas,
kot hudournik v dolino.
Na obrazu pot, na bluzi sol, še srce nemirno v okras
in vse se staplja v celino.

Borimo se.

Svetla noč.
Hrepeneče srce
luno krivi !

Sediva.
Besede v zraku -
čas beži ...

Mar res je vse, da res ni nič?
Ve to le Bog ali hudič ?
Iz nič postane vse in vse preide v nič,
to vesta Bog in pa hudič.

Lepa beseda,
trenutek ob tebi,
spokojna noč.

Polna luna-
skalila je solza
nanjo pogled.

Mladi kuža, kepica ki diha,
član družine, če ljubezen vrača,
otrokom ljubka, živa je igrača,
čuvaj neumorni in ponos lastnika.

V Tvojih prsih je usahnila pomlad
kar up je izginil-
kot bi cvetje potrgal z veje jablane
in Tvoja zavest -
kot regrad, ki v cvetju postane grenak,
greni Ti telo v lastni samoti,
saj vedno le misel beži Ti čez polja

Moja neizpeta pesem
je kot kapnik,
ki raste v temi,
ob neštetih udarcih
kapljic vode,
ki ga grade
in topijo hkrati.