Zjutraj,
kot vedno,
brez pričakovanja,
sem srečal
psa,
stoječega ob vogalu
hiše,

Najprej se rahlo razprejo, nato se zožijo v šobico,
se zaprejo, čisto na kratko odprejo in stisnejo.
Tudi če ne slišim vem, oblikovale so besedo LJUBIM.

Le kam tako drvi, drvi ta vlak življenja,
le kam se mu mudi saj poln je trpljenja,
trpljenja nedolžnih ljudi – zakaj tako hiti?
Kaj pa jaz in ti ?
Stojiva na postaji – jaz tu, ti tam….
Čakava, da se ustavi,
da postaneva del te karavane…

Težka sila,
teža spomina,
gravitacija se v fiziki imenuje,
me vleče nazaj v orbito staro.

Vse je odvisno od kod gledaš na stvar.
Ne podleži misli povsod razvpiti,
naj tebe ne zmedejo drugih kriki,
sam sebi vedno bodi svoboden car.

Kako se sama vidim, povedati
ne znam? Pogled? Drugačen je odsev,
od znotraj viden. Vam prazen je odmev?
Ne da se brati? - Utopija je podati

Živi le ta, ki vse spoštuje,
čeprav mu je povsemu tuje,
a mrtev ta je, ki vse da,
na to, kar misli, da pozna.

Oj blesk, ki presvetli nebo, gromovi bičajo vesolja,
žvenket orožja razglasi, da vojska zla udre čez polja.

Vetrovi zavrtijo prah in v stebre dvignejo temine,
ko vzpne se kvišku črni vran, na njem leti vladar globine.

Tako gledamo na ta leta,
kod da so temelji.
Potem pa nekaj pride-
venomer prihaja in jih maje.
Zato namesto
da gradimo sirne temelje
z leti raje zidamo v višino.