Ponoči, v črni noči,
ko zunaj ni nič
in notri ni nič
le jaz še obstajam.

Ti tam ležiš
in nemo strmiš v steno.
Jaz te gledam
in nemo prosim za odgovor.

Oživela bi metulja,
ki povzroča želodčne težave,
vsaj za trenutek,
da bi vedela,
da je še živ.
Čeprav vem, da ni mrtev.

Hodil sem čez minska polja
ni prestrašil me prepada rob.
Želel sem le, ne biti snob,
početi to, kar me je želja.

Skozi gosto grmovje teles
se povzpnem do nevarnih višin.
Po sobanah divjam brez koles;
posrkam na dušek grenkobe pelin!

Zvenijo prsti mehko po klavirju,
trepljajo blazinice napetost žic.
Zbrana je pianistka vročičnih lic -
silhueta predana netopirju.

Droben nasmeh si mi podarila,
Še sama ne veš,
Kako nežno si z njim me objela.
Še sama ne veš,
da ko v drugo ulico si zavila,
stopil sem za teboj

Povej
Kdaj zadnjič si zasanjan stal ob oknu
in gledal ptico, ki leti
Kdaj zadnjič sedel si v travo in ji rekel:
Brez skrbi!

Hodim po sobi
Ničesar ne vidim
Vse vem
Kar mislim
Rešiti ne znam niti drobca

ŽIVIM!
Se mogoče prvič živiljenja veselim.
Z nestrpnostjo otroka,
odpiram darilo,
ki nov dan je.