Tu sem, živim!
Končno sem iz ustaljene krožnice svojih misli,
poletela.
Nekje po orbiti sem krožila,
sedaj se utirjam.

Blešči si od silne beline,
drget mi telo prešine,
od jasne modrine zaboli me oko,
le kam bo vse to odšlo ?

Vse poti se na neki točki križajo in združijo
-preteklost, prihodnost, nikoli-
Trenutek se stopi v žilah
in tvoje telo spet uniči mojega
Vse se ponavlja,
že tretjič, desetič, neštetotič

Ko zjutraj se zbudiš, odpreš oči,
rad imam, da sedeš k meni, draga,
popiješ slastno kavo z mano.
Izmenjava poglede, poljube vroče,
iskrive misli, besede nežne.
Prebudiva se v jutru svežem,
začneva dan z veseljem.

1.

Ne vidim dobro,
preveč se tema blešči.
Kaj če bi prižgali Sonce?
Ne gre, skrilo se je v omaro.

Čakam te, pomlad
preženi zimo, hlad
Predrami me iz spanca.
Čakam te , toplo sonce,
da ogreješ me,
pobožaš z žarki,
prebudiš.

Rada bi čutila plesati
prah metuljevih kril
po mojem trebuhu.

Rada bi poslušala
tiste tihe sinfonije,
ki šepetajo v srce
neslišne melodije.

Biti nedolžen kot otrok,
brez ozira na ljudi,
z umom tukaj in zdaj
in ne samo za naprej in nazaj.

Vrata. Vstopim.
Spet vrata.
Vstopim.
Po dolgem hodniku
me pričakajo vrata.
Vstopim.

V to kletko iz maka
nosim podobe od zunaj
raztrgane slike in kose neba
zapiram se v vakuum tvoje podobe
sestavim te 
potem pa spet vržem ob tla