Si TI, za kogar zdaj živim,
si ti tisto bitje, za katero potrpim,
ko bosonoga NA žerjavici ne poznam več bolečine.
Živim le zate in za spomine.
Si moje zadnje upanje pred odrešenjem,
večnostjo in rojstvom.

Spoznanje, ki so dolgo ga iskali,
da rešitve ni, nikdar niso spoznali...
Jokala narava, jokal je svet,
groza prihajala je spet in spet...

  ...temna senca tu...
...zdaj kričim v tišino...
    ...z bolečino...

Če druge ljubila bi tako,
kot danes brezpogojno ljubim tebe,
svetá ljubezni bi lakota minila,
vso dušo bi razdala, vse delila,
ako znala ognja rešiti bi sebe.
A kljub temú sladkó je in lepo.

Želim živeti si kot le tišina.
Z vetrom čez poljane glasno šepetati.
Srečati se s tabo v morju, na obzorju,
vse izgubljene bisere piratov, srečo le iskati.

Mesto sivo, zdi se prazno,
a polno je ljudi,
ki gledajo brez oči.
Za sabo vlečejo niti
od nekje,
nihče ne ve, nihče ne sme. 

poljub
poljub na tvojem vratu
poljub
poljub povsod
poljub, ki topi telo
poljub, ki ga še čutim
tukaj, točno tukaj
vidiš?
... ja .... tu...

mi daš še enega?

Zrem v jutro pomladno,
deževno je, vse mokro,
siva koprena dviga se iznad obzorja,
pa vendar -
prinaša mi vonj po življenju,
željo po jutri, me dviga v nebo. 

Na robu vsegá, kar je sveto v tem svetu,
glasovi preteklosti izgubljeni v vetru,
grozljivi občutek iluzije svobode,
gnijoče spoznanje lastne zablode,

Če bi jaz bil sila življenja,
bi te zjutraj zbudilo milijon vrtnic.
Če bi jaz bil sonce,
bi z vsakim utripom tvojega čudovitega pogleda vzklila nova sončnica.
Če bi jaz bil vesolje,
bi ti bila moja meja.